Zdravilo proti osamljenosti: preživljati čas v samoti

Zanimivo, kako se danes, ko se lahko v trenutku povežeš s komerkoli na kateremkoli koncu sveta, počutimo bolj osamljeni, kot kadarkoli prej v zgodovini. Nenehno smo “online”, v omrežju, povezani … pa smo res? Tipkamo vse hitreje, naenkrat vodimo deset različnih pogovorov prek desetih različnih komunikacijskih kanalov – malo karikiram, ampak mislim, da je jasno … Online smo vešči, vse bolj. V resnici smo pa vse bolj in bolj odtujeni. Od sebe. Od narave. Od bližnjih in od družbe … Davek, ki ga terja sodobni način življenja. Obstaja zdravilo proti osamljenosti, ki bi odpravilo ta naš beg iz realnosti v virtualno?

Zdravilo proti osamljenosti

Telesna, čustvena in duhovna odtujenost

Susan Jeffers v svoji knjigi Dare to connect (Pogum odpira vsa vrata) govori o treh ravneh odtujenosti.


Nenehno se poslavljamo od vsega, kar nam je domače – iz hiše v hišo, od enega človeka k drugemu, iz situacije v situacijo. Nič čudnega ni, da izgubljamo stik s samim seboj – če smo praktično izgubili svoje “korenine”. 


TELESNA ODTUJENOST

Sodobne tehnologije pravzaprav “spodbujajo” ločenost. Samo pomislite, kako hitro lahko migriramo kamorkoli. V današnjih časih ni nič čudnega, če delamo 100 km stran od doma, nenehno menjavamo službe (in sodelavce), se selimo iz kraja v kraj (in se ločujemo od bližnjih, prijateljev, znancev) ali celo delamo od doma – sami, v družbi računalnikov in telefonov.

Drugi občutek telesne ločenosti izhaja iz dejstva, da skupaj s porastom uporabe tehnologije izgubljamo smisel za sočloveka. Postajamo skoraj sramežljivi, se zapiramo novim priložnostim, se ne potrudimo, da bi koga spoznali. Raje se zatekamo k računalnikom in telefonom – in se še bolj oddaljujemo, odtujujemo, ločujemo od realnih, fizičnih situacij. Ljudje smo socialna bitja, potrebujemo stik s sočlovekom. Vendar ga potrebujemo na fizični ravni, kjer dejansko pride do medsebojne izmenjave energije in smo resnično prisotni “tukaj in zdaj”…

Telesno se ločujemo tudi od narave in s tem izgubljamo smisel povezanosti vsega živega – povezanosti na višji ravni. S tem, ko se odtujimo od narave, izgubljamo smisel za skrb zanjo, izgubljamo hvaležnost za njene plodove – od katerih je odvisno naše življenje. Seveda obstajajo ljudje, ki se borijo za dobrobit narave – še vedno pa so na drugi strani industrije, ki jo uničujejo.

ČUSTVENA ODTUJENOST

Še globja osamljenost je tista, kjer obstaja fizična bližina med osebama, a brez medsebojne komunikacije. Ali osamljenost zaklenjenega srca, ko zaradi preteklih bolečin ne spustimo nikogar blizu. Bojimo se, da nas bo kdo prizadel, obsojal ali zavrnil, zato zgradimo visoke notranje zidove. In čedalje bolj osamljeni postajamo, ko prilagajamo svojo osebnost, dejanja ali vedenje, da bi nas drugi sprejeli.

DUHOVNA ODTUJENOST

Duhovna odtujenost nastopi, ko izgubimo stik s svojim Višjim jazom. Ne glede na to, v kaj verujemo. Brez občutka lastne celosti in notranje trdnosti ter ko zaidemo s poti navznoter, nas boli srce in nenehno hrepenimo po nečem – ne vedoč, da se zdravilo za bolečino in hrepenenje skriva znotraj nas samih.

Zdravilo proti osamljenosti

Zdravilo proti osamljenosti

Najboljše zdravilo proti osamljenost je to, da se naučimo biti sproščeni, kadar smo sami. Da nam je udobno v svoji družbi, brez da bi na primer prižgali televizijo, takoj ko stopimo v stanovanje,  ali buljili v ekran pametnega telefona v iskanju utvare povezanosti.

VAJA:

  • Vzemi si čas za sedenje v tišini. Ko te prevzame odvisniška potreba, da bi prižgala teve ali vzela v roke telefon, se preprosto ustavi in dovoli občutkom, da priplavajo na površje. Največji sovražnik osameljenosti je izogibanje le-tej.
  • Opazuj, kaj se dogaja. Opazuj, katera čustva prihajajo na površje, doživljaj jih, brez da bi se jim upirala.
  • Zapiši misli na list papirja. Pisanje olajša bolečino in čisti misli. Lahko si omisliš dnevnik, tako boš lahko spremljala napredek svoje notranje rasti.
  • Podaljšuj obdobje sedenja. Začni z le nekaj minutami in postopno podaljšuj. Pri notranji rasti je bistvenega pomena to, da začnemo tam, kjer se v tistem trenutku nahajamo. In spodleti nam ravno zaradi pomanjkanja potrpežljivosti – ker želimo preveč in prehitro. Zato začni na primer s petimi minutami in postopoma podaljšuj tako, da ti bo udobno, dokler ne boš v tišini brez problema presedela pol ure ali uro.
  • Opomni se, zakaj doživljaš občutek osamljenosti. Ker opuščaš podporne sisteme – svojo življenjsko podporo seliš od zunaj navznoter. Na začetku bo boleče, vendar vztrajnost bo več, kot poplačana.
  • Ob koncu sedenja se opomni na zmago. Ko mine čas, ki si si ga določila za sedenje v tišini, se opomni, da ti je uspelo … in da si še živa! Torej, lahko ponoviš še enkrat. 🙂
  • Načrtuj naslednje sedenje. Sedenje v tišini je treba sistematično ponavljati v vse večjih odmerkih. To je čas, ko na novo ustvarjamo. Čas, ko bolečino postopno spreminjamo v stabilnost. Naj vaja postane del tvoje rutine. Kmalu bo občutek osamljenosti ponehal. Postala boš močnejša od svojih notranjih demonov in to te bo neizmerno okrepilo.
  • Upočasni tempo. Tudi pri opravljanju drugih “samotnih” dejavnosti, si vzemi čas in bodi tam z vsem svojim bitjem. Preberi knjigo, skrbno in ljubeče si pripravi večerjo, privošči si vročo kopel – v tišini. Kmalu bosta mir in tišina postala tvoja najljubša prijatelja. 🙂

Čas v samoti bo še zdravilnejši, če se nanj pripraviš in se ga veseliš. Imej v mislih, da to ni obveznost, temveč tvoja izbira, da boš naredila nekaj dobrega zase.

 

Si našla uporabne informacije v prispevku? Deli ga s svojimi prijateljicami 🙂


Tanja Baća, svetovalka zdravo in srečno življenje, urednica portala 360 STUDIO


Sledi nam na Facebooku

 

Komentarji

komentarjev

0

Zaradi zagotavljanja prijetne uporabnišle izkušnje spletna stran uporablja piškotke. Več

Spletna stran uporablja piškotke. Ampak brez skrbi, dietni so :)

Zapri