Ambicije, materinstvo, sreča, občutki krivde in stres

Zdi se mi, da kar se materinstva tiče obstajata dve vrsti žensk na tem svetu: tiste, ki od nekdaj vedo, da si želijo postati mame, in tiste, ki to ugotovijo šele po rojstvu prvega otroka. Ni kaj, materinstvo je zagotovo nekaj najlepšega … in obenem najbolj zahtevnega. In stresnega. Slednje predvsem za ženske, ki imajo rade vse pod nadzorom … tudi sama sem med njimi, priznam. Vajena biti sama za vse, odločati vedno sama zase in misliti zgolj … nase. Med drugim sem postala mama na dveh področjih naenkrat: svoji hčerki in svojemu življenjskemu projektu. Oba sta se razvijala naenkrat: Aria v mojem trebuščku, 360 STUDIO na papirju. 🙂 Že vsaka posamično sta obe vlogi precejšnji zalogaj, skupaj pa postaneta resnični življenjski izziv, ki te neizbežno globoko spremeni.

Nekatere me že malo poznate, nekatere pa še ne, zato bom poskušala strniti svoje življenje v en odstavek. 🙂

 – Ambicije

Delo na področju prehrane je zame nekaj relativno novega, kljub temu da me skupaj z ljubeznijo do gibanja spremlja že od rosnih let. Veliko sem se selila med dvajsetim in tridesetim letom, pomagala marsikateri “kolegici” do bolj fit postave, a do nedavnega sploh nisem razmišljala o tem, da bi to, v čemer tako uživam, lahko bilo moje delo. Prvi korak sem naredila z ustanovitvijo espeja in takrat se je zame začelo obdobje popolnega fokusa. Niti minuta dnevno ni bila “zapravljena”. Vsak trenutek je bil skrbno načrtovan in maksimalno produktiven. Delala sem tudi 14 ur dnevno, a ni mi bilo težko. Bila sem osredotočena na svojo prihodnost, pa čeprav nisem še čisto točno vedela kako in kaj bom počela. Vedela sem le, da si želim skozi svoje delo prispevati k temu, da izboljšam zdravje in počutje ljudi. To je bil čas, ko sem tedensko preštudirala tudi štiri knjige, teveja v stanovanju nisem želela imeti, edina sprostitev je bila hoja v naravi ali joga s sproščujočo meditacijsko glasbo iz Youtuba v ozadju. Vse ostalo je bilo samo in izključno delo. Čutila sem, da je to bil čas, ko moram nabirati izkušnje: v prodaji, trženju, administraciji, računovodstvu – zato danes lahko vse to počnem sama in peljem naprej svoj življenjski projekt.

 – Materinstvo

In, sredi tega mojega skrbno planiranega življenja, se zgodi nepričakovano: nosečniški test je narisal križec. Ne morem opisati, kakšen šok je to bil zame, za naju s partnerjem – on, priznam, je odreagiral veliko bolj hladnokrvno, kot jaz. Marsikatera mama me ne bo razumela, ampak moje misli v tistem trenutku so bile: kje naj najdem čas za otroka, toliko ciljev imam za naslednja leta, kako bom dokončala študij … sploh pa, bom sploh znala jaz ravnati z otrokom? Tako rada imam svoj mir, se mu resnično lahko odrečem? Da ne govorim o občutkih krivde zaradi vprašanj, ki sem si jih zastavljala…

Pa vendar sem danes tukaj in uspelo mi je doseči vse (no, skoraj vse, knjiga je še nenapisana), kar sem takrat imela v planu, s tem da imam zdaj še številne druge cilje in načrte. Ne bom pa lagala. Ni isto. Ne morem posvetiti razvoju projekta toliko časa, kot bi ga želela. Želela bi posvetiti še več časa učenju, prebiranju strokovne literature – se pa potrudim, da preberem dve knjigi mesečno. Želela bi si imeti več časa za razvoj svoje dejavnosti, predvsem pa me “moti” to, da ne morem biti na dveh mestih naenkrat. Na eni strani si želim brezbrižno preživljati čas s hčerko, zaužiti vsak trenutek, ki mi je na voljo, na drugi strani pa uživam v svojem delu in si ga prizadevam opravljati odlično. Ne več zgolj zase, zdaj je moja punčka dodatna motivacija – tudi zaradi nje si želim uspeti. Ne le zato, da bomo solidno preskrbljeni, in ne le zato, da nanjo prenesem ljubezen do zdravega načina življenja. Želim si, da spozna svet, v katerem je trud utrezno poplačan in se sanje z delom uresničijo. To je moja naloga. Tista najtežja in najpomembnejša.

 – Sreča, občutki krivde in stres

Početi to, kar te v življenju veseli, je sreča. Imeti čudovitega, zdravega in vedrega otroka, tudi to je sreča. To, da je dan dolg samo 24 ur – to je za vsako zaposleno mamo največji stres! 😛

Stres, ker te čaka veliko dela. Občutki krivde, ker se sekiraš za posel, namesto da se stodesetodsotno posvetiš igri s hčerko, da ji ne bo dolgčas. Pod stresom, ker ni varstva za otroka, občutki krivde, ker upaš, da se bo čimprej mesto v vrtcu sprostilo. A sem zato slaba mama? Ker si želim biti še kaj drugega, kot “samo” mama? Ker se počutim še vedno ženska in si prizadevam biti urejena, ko grem zdoma? Ker potrebujem družbo sovrstnikov, da se pogovarjam še o čem drugim, kot o tipičnih starševskih temah? Ker si rada vzamem čas za naju s partnerjem? In nenazadnje, ker sledim tudi svojim ambicijam do lastne samouresničitve?

Vem, da nisem sama, ki tako čutim. In kljub temu, da me včasih žre krivda, sem še vedno odlična mama svoji hčerki, tudi če ne izgubim svoje identitete zavoljo nje. Nenazadnje si želim, da tudi ona odraste v samostojno, močno žensko, ki ne sledi množici in je ni strah biti … ona, drugačna, unikatna. Kakršna pač bo.

Uf, ni se lahko tako čustveno razgaliti, težak bo tale klik na “objavi” … ampak: here goes 🙂

Upam, da je bilo branje prijetno…

 

 

Za vas pišem Tanja Baća, licencirana svetovalka za prehrano, podjetnica, predavateljica in mama 🙂

 

Komentarji

komentarjev